»Zato ker smo načeloma kmetija odprtih vrat, kar pomeni, da si kupci, ki pridejo domov na kmetijo, lahko ogledajo teličke, lahko nas kar koli vprašajo.«

»Že, ko sem bil zelo majhen, sem delal na kmetiji in pomagal doma. Oče je umrl, ko sem bil star šest let, tako da sem že kmalu prijel za delo. V hlevu sem hranil in napajal živino, molzel sem krave, kosil, oral – vse sem delal. Do partizanov sem kmetoval.«

»Vprašal sem ga, v kakšni obliki bi želel sodelovati.«

»Za neidentifikacijo, ki je bila kriva, da so nas odpeljali, je bilo tudi tako, da so policisti nekaj pričali, drugo je bilo zapisano v dokumentih, iz videa pa je razvidno, da sem rekel, da me niso vprašali za osebno izkaznico in da nimam problema jo pokazati.«

»Nemudoma sem stopil v stik z Alešem in on me je popeljal v njun svet. Zaljubil sem se vanju in v njuno okolje. Fasciniralo me je vse čarobno in očarljivo nenavadno.«

»Za delo kmeta sem se odločil, ker gre za zaokroženo stvar. Ker rad delam v naravi, sem samostojen in si dan razdelim po svoje. Seveda so tudi težki časi, a zame je gospodarjenje izziv, in sam se lahko odločim, v katero smer bom šel.«

»Seveda se je veliko spremenilo. Jaz sem se priženila in sem tu na kmetiji že 54 let.«

»Vprašal me je, koliko sem stara. Odgovorila sem: '16, pa ti?'«

»Kaj, zakaj in kako sem se zaljubila v osebo namesto v njen spol, bi z veseljem odgovorila, če bi me kdo vprašal, a kot sem že rekla, nihče ni vprašal. Srečna sem, da sem to lahko povedala v tej knjigi — enkrat za vselej.«